Tudi v najtežjih trenutkih imamo možnost B

Potem se ji je sesul svet, saj ji je nenadoma umrl mož. Prepričana je bila, da ne ona ne otroka ne bodo nikoli več srečni. A tudi ko zmanjka tal pod nogami, zmoremo in moramo izbrati možnost B.

»Dave je bil moja opora. Kadar sem se razburjala, je ohranil mirno kri. Kadar sem bila v skrbeh, mi je zagotavljal, da bo še vse dobro. Kadar sem omahovala, mi je pomagal do odločitve. Seveda sva tako kot vsi zakonci imela vzpone in padce. Vendar sem pri njem spoznala, kako je, ko te nekdo globoko razume, iskreno podpira in brez zadržkov ljubi takšno, kot si. Mislila sem, da bom vse življenje z glavo slonela na njegovi rami,« Sheryl Sandberg opisuje svoj zakon.

Enajst let po poroki sta z možem odšla na prijateljevo praznovanje rojstnega dne v Mehiki. Sama je šla plavat, mož pa se je odpravil v telovadnico. Ko se kar ni vrnil, ga je šla iskat in ga našla v telovadnici ob trenažerju na tleh.

»Tako se je začel preostanek mojega življenja. To življenje je bilo – in je še vedno – takšno, kot si ga sama nikoli ne bi izbrala. Bila sem povsem nepripravljena. Bilo je nepredstavljivo. Morala sem se usesti s sinom in hčerko in jima povedati, da je njun oče umrl. Poslušati sem morala njune krike, ki so se zlili z mojimi.«

Naporen čas, ko se je Sandbergova kot mama, vdova in poslovna ženska prebijala skozi labirint bolečine, je orisala v ganljivi knjigi Možnost B, ki jo je napisala v soavtorstvu s psihologom Adamom Grantom, cenjenim profesorjem, avtorjem knjižnih uspešnic in priznanim raziskovalcem motivacije, smisla življenja in načinov, kako živeti bogato in ustvarjalno.

Njuno glavno sporočilo je, da je rezilientnost oziroma prožnost, se pravi sposobnost obvladovanja življenjskih preizkušenj, kot mišica, ki jo lahko okrepimo, človeški duh pa ima neverjetno sposobnost, da vztraja in vzdrži tudi najtežje preizkušnje, pa naj gre za smrt bližnjega, hudo bolezen, bolečo ločitev ali drug življenjski udarec.

Intimna osebna pripoved Sandbergove o lastnem spopadanju s stisko se prepleta s praktičnimi nasveti, kako ukrepati, da pomagamo sebi in drugim. Z Adamom Grantom raziščeta psihološko plat okrevanja in načine, da si vrnemo samozavest in znova odkrijemo veselje do življenja. Spregovorita o tragedijah in tolažbi trpečih pri­jateljev. In razpravljata o tem, kako lahko gradimo trdožive skupnosti in podjetja, vzgojimo močne otroke in znova ljubimo.

Po številnih raziskavah naj bi nas pri okrevanju najbolj ovirali trije dejavniki:

• prevzemanje krivde oziroma poosebljanje – mnenje, da smo za to, kar nas je doletelo, krivi sami;
• posploševanje – da bo ta dogodek kvar­no vplival na vsa področja našega življenja;
• permanen­tnost – da bomo posledice čutili za vselej.

Ti trije p-ji nam v podzavesti kot pokvarjena plošča v neskončnost ponavljajo: »Sam/a sem kriv/a, da je tako grozno. Kamor pogledam, vse je grozno. Zmeraj bo grozno. Na stotine študij je dokazalo, da si otroci in odrasli hitreje opomorejo, ko spoznajo, da jih težave niso doletele po njihovi krivdi, da ne bodo uničile vsega v njihovem življenju in da ne bodo trajale večno.

»Kadar se kdo prikaže z roko v mavcu, ga takoj zasujemo z vprašanji: »Kaj je s tabo? Kako si se polomil?« Če si izpahnete gleženj, hočejo vsi slišati podrobnosti. Ko se vam življenje razleti na kose, pa nihče nič ne vpraša.« Sandbergova je po moževi smrti ugotovila, da se ljudje neprijetnim temam vztrajno izogibamo. Vendar molk le povečuje trpljenje. Celo ljudje, ki so prestali najhujše, pogosto hočejo govoriti o tem. In ker je slon, ki ga nihče ne upa omeniti, vedno večji, počasi, a vztrajno začne teptati odnose.

»Ko mi je slon že hodil za petami, se mi je končno posvetilo, da lahko sama naredim prvi korak in priznam, da obstaja. Naj­bližjim sodelavcem sem rekla, da me lahko vprašajo karkoli – pa tudi sami naj povedo, kako se počutijo. Eden je priznal, da v moji bližini otrpne od strahu, da bo zinil kaj narobe. Sodelavka mi je zaupala, da se pogosto pelje mimo moje hiše in omahuje, ali naj se oglasi. Ko sem ji rekla, da bi prav rada poklepetala z njo, je končno pozvonila in stopila v hišo.« Kot pravi Sandbergova, je za začetek dobra že sočutna, iskrena beseda.

Knjiga je doživela odlične odzive, izkupiček od njene prodaje pa Sandbergova v celoti namenja neprofitni organizaciji OptionB.org, ki pomaga ljudem krepiti prožnost in poiskati smisel v hudih časih. Pisateljica Cheryl Strayed, avtorica Divje, je o njej zapisala: »Razsvetljujočo, izvirno in globoko navdihujočo Možnost B lahko beremo kot napete spomine, kot terapijo za krvaveče srce in kot pripoved ljudi, ki so se po udarcih usode pobrali in dobro živeli. Praktičen in nujen priročnik o izgubi in človeški prožnosti.«

Kadar torej žalost pribuči kot val, še vedno obstanemo, saj nam vrata odpira možnost B. Še vedno lahko ljubimo in še vedno lahko poiščemo veselje.